Narodnozabavni ansambel Miro Klinc

Zgodovina ansambla

Odkar se zavedam, živim za glasbo, verujem v dobroto, poštenje in ljubezen. Ko pa sem se odpravljal na pot v samostojno življenje, nisem mogel niti slutiti, kaj vse me čaka na tej poti; koliko lepega in manj lepega, koliko veselja in razočaranja se bo dotaknilo mojega srca. Jubileji pa so kot nalašč zato, da se ozremo v preteklost in pobrskamo po spominu. Pred nami ponovno oživijo morda že rahlo pozabljene slike. Nekaterih od njih bi se radi znebili, a nas s svojimi senčnimi stranmi kar naprej opozarjajo nase. Tiste lepe in bolj vesele podobe pa nam ostanejo za vedno v spominu. Dajejo nam moči za življenje in delo, vračajo nam zaupanje v ljudi in jutrišnji dan, ki bo morda svetlejši od današnjega ali katerega od tistih, ki so že minili in se jih ne spominjamo radi.

Med najlepše in najbolj sončne slike iz mojih otroških let ter iz obdobja odraščanja sodi prav gotovo moja dobra mati. Dolžan sem ji iskreno in večno zahvalo za vse, kar sem doslej dosegel na življenjski, predvsem pa na glasbeni poti. In če me čakajo uspehi tudi v prihodnje, ne bom nikoli pozabil, da so korenine vsega v materini ljubezni in v njenem prizadevanju, da bi dosegel vse svoje cilje.

Spominjam se zgodnjega otroštva. Morala se je odreči marsičemu, pritrgovala si je od ust, da mi je lahko kot samohranilka, povrhu pa še s skromnimi dohodki, omogočala šolanje in nakup mojih prvih inštrumentov. Tako je bilo vsa leta, dokler se nisem toliko osamosvojil, da sem lahko tudi sam poskrbel za uresničitev svojih glasbenih želja.

Ko mi je bilo šest let, sem dobil prvo diatonično harmoniko, frajtoneric. Pričel sem se učiti prvih prijemov. Moji prvi učitelji so bili: soseda Janko Dobrotinšek in Ivan Zorko, žal že oba pokojna, in še vedno aktivni Franci Zeme. Ti začetki so trajali le pol leta, nato pa me je mama vpisala v celjsko glasbeno šolo. Ker takrat še niso poučevali harmonike, sem se odločil za klarinet, na harmoniki pa sem se s pomočjo glasbene šole sam izpopolnjeval.

Ko mi je bilo petnajst let, sem končal glasbeno šolo in pričel uresničevati svoje sanje o samostojni glasbeni skupini. Ustanovil sem svoj prvi trio in nastopal z njim v veselih druščinah ter po gostilnah in tu pa tam kakšni veselici. Tako je bilo do vojaščine. Po vrnitvi od vojakov sem približno leto in pol igral v ansamblu Potepuhi in kasneje še pet let v ansamblu Savinjskih 7.

Ponovno se vračam v preteklost. Čeprav sem v ansamblu Savinjskih 7 igral klarinet, sem še vedno neutrudno vadil na diatonični harmoniki. Prijavil sem se za 1. in 2. tekmovanje za Zlato harmoniko Ljubečne leta 1981 in 1982. Na obeh nastopih sem zmagal. To meje opogumilo in v jeseni leta 1982 sem se prijavil na mednarodno tekmovanje harmonikarjev v Saurisu v Italiji. Tega nastopa se še danes z veseljem spominjam, saj sem med 86 harmonikarji iz vse Evrope osvojil prvo mesto in postal absolutni zmagovalec tega tekmovanja. To je kasneje pripomoglo k moji odločitvi, da sem novembra leta 1985 ponovno ustanovil Svoj ansambel. In prav v tem so začetki glasbene poti, ki je pripeljala do 20- letnice.

V teh letih smo namreč izdali LP, 7CD-jev, 13-avdio kaset ter 3 LP in 3-avdio kasete v tujini. Naštudirali in posneli smo torej okrog 180 skladb, od katerih so mnoge - po mnenju poslušalcev - prave uspešnice. Posneli smo nad 90 glasbenih spotov za TV Slovenija. Posebno sem vesel, da se je moja skladba Ciganska polka vrtela kar dve leti na TV Slovenija kot avizo za oddajo Po domače. Veliko spotov smo posneli tudi za VTV Velenje, TV Celje, nekaj pa tudi v tujini.

Velikokrat smo bili zmagovalci na glasbenih lestvicah slovenskih radijskih postaj in časnikov, zato ne moremo našteti vseh. Čeprav se nismo udeležili nobenega festivala, saj je moje mnenje,da je glasbo težko pravično oceniti, smo kljub temu pri poslušalcih nizali uspeh za uspehom, razveseljevali ljubitelje narodno zabavne glasbe po vsej Sloveniji in tudi izven naših meja. Prirejali smo samostojne koncerte, igrali na velikih prireditvah,ob otvoritvah, jubilejih, praznovanjih...

Zavedam se, da ansambel ne bi bil to, kar je, če ne bi imel ves čas ob sebi ljudi, ki so mu pomagali, ga vzpodbujali, mu čestitali za uspehe in s tem dajali voljo do dela. Zatorej se ob tej priložnosti zahvaljujem vsem radijskim in novinarskim hišam, tudi novinarjem posameznikom, ki so našli pot do nas in zapisali ali izrekli kako dobro besedo v naš prid. Zahvala tudi vsem donatorjem, ki so v teh dvajsetih letih kakorkoli z ansamblom sodelovali. Hvala tudi vsem piscem besedil, kajti dobra melodija resnično zazveni ob pravem besedilu. S teksti so doslej bogatili našo glasbo - upam, da bodo tudi vnaprej -naslednji: Ivan Sivec, Tatjana Rodošek, Brigita Kobe, Vera Soline, Branko Zupane, Majda Rebernik, Ivica Cvikl, Vera Pipal, Janez Sešler, namenoma pa sem kot zadnjega zapisal dolgoletnega prijatelja Toneta Gaberška, ki sem mu v svoji glasbi namenil posebno mesto, saj je za moj ansambel napisal največ besedil (66). Vsa ta besedila so s svojo izvirnostjo in kvaliteto obogatila mojo glasbo in jo še bolj približala ljudem, zato moram izreči prijatelju Tonetu Gaberšku: »Hvala«.

Zahvaljujem se tudi vsem članom ansambla za dobro muziciranje in podporo. Ker je v teh dvajsetih letih glasbenega delovanja v ansamblu prišlo tudi do kadrovskih sprememb, se ob tej priložnosti zahvaljujem tudi vsem bivšim glasbenikom, saj je vsak izmed njih dodal svoj kamenček v mozaik naših glasbenih izdelkov. Ne vem, kaj vse še čaka naš ansambel na pot v prihodnosti, a velik del mojih pričakovanj leži v naslednjih besedah:

RAD PREŽIVEL BI VESEL KRATKO TO ŽIVLJENJE, SAJ TREBA NI, DA BI BILI VEDNO ŽALOSTNI..

Ansambel MIRO KLINC

Zgodovina ansambla

Člani